Vpliv glasbe na človeka

Drugi klavirski koncert Rahmaninova velja za tolažilni obliž na ljubezenske rane. Mozartova simfonija v G-molu zbudi veselo utripanje srca. Spet pri Bachu naredi vtis za večino poslušalcev neposredna vzvišenost – gre za okoliščine, ki jih pogosto pojasnjujejo kot posledico svojevrstnega genialnega matematilnega reda v delu umetnikov. Z iskanjem skrite simbolike številk so se neuspešno ukvarjale cele generacije glasbenih teoretikov, toda na primer Bachova domnevna simbolika števil nikakor ni dokazana in je pogosto posledica čistega naključja.

A matematika ima v glasbi vseeno pomembno vlogo, saj se nujno ponavlja v ritmu, ta pa je gonilo vsake pesmi. Togi steznik štiričetrtinskega takta je še posebej opazen v koračnicah. Derviši se v svojih plesih vrtijo z natančnostjo urnega mehanizma. Valčki so tako živahni zato, ker jih z močjo poganjajo naprej trije takti.

Toda posebej prevzemajoča je glasba šele takrat, ko je matematično nepopolna in se sočasno upre tudi preveč togemu ritmu. Privlačen primer za to je swing: swing je srce jazza. Šele ta obudi jazzovsko glasbo k življenju in naredi razliko med tisto glasbo, ki pusti človeka hladnega, in tisto, ob kateri noge kar same zaplešejo.

Kdaj se zgodi ta »swingovski« premik v glasbi? Swing je v osnovi sestavljen iz izmenjujočih se kratko in dolgo odigranih osmink. V šolah tolkal se zato pogosto ponavlja navodilo, da je treba prvo od dveh not odigrati dvakrat tako dolgo kakor drugo. A to natančno pravilo v resnici ne velja. »Če jemlje človek to preveč dobesedno, se ne bo nikoli naučil swinga,« pravi švedski fizik Anders Friberg. Friberg je analiziral igranje znanih jazzovskih tolkalcev, na primer Tonyja Williamsa, ki je igral z Milesom Davisom, ali Jacka DeJohnetta, člana tria Keitha Jarretta. Ugotovil je, da igrajo glede na tempo profesionalci swing različno. Če je tempo počasen, se na primer tudi prva od dveh osmink nesorazmerno podaljša.

Ob tolkalcih sistematično kršijo osnovni ritem tudi jazzovski solisti. Dobri glasbeniki skrajšajo eno noto, razvlečejo drugo in naglasijo tretjo, pravi Friberg. Pri jazzu je ta fenomen prignan do skrajnosti in šele s tem se pri tej glasbi razmahne njen čustveni učinek.

Friberg je medtem svoje ugotovitve prevedel v zapletene matematične algoritme. Fizik lahko tako vdihne presenetljivo življenje celo živce parajočim melodijam mobilnih telefonov – te so živahnejše in ne več tako avtomatizirane.

Mnogi skladatelji so poleg tega mojstrsko razumeli in se razumejo na ustvarjanje napetosti med harmonijo in disonanco ter s tem vplivajo na občutke poslušalca. Francozu Claudu Debussyju je pri tem pomagalo naključje. Na svetovni razstavi leta 1889 v Parizu je glasbenik spoznal zvok javanskih inštrumentov. Glasba ene od skupin, ki so igrale gamelan – s kovinskimi gongi in ksilofoni – je naredila na umetnika tak vtis, da je odtlej začel eksperimentirati s šeststopenjskimi celotonskimi lestvicami. S tem je Debussy ustvaril harmonije, ki so se radikalno razlikovale od Bachovih, Beethovnovih ali Brahmsovih.